Ob tem vprašanju nekje v ozadju čutim žalost, obup, neslišanost, nepomembnost. Itak mi gre vse narobe, vse se podira, zakaj sem sploh še na tem svetu? In potem sledi še vprašanje, kaj je moj namen ? In lahko bi dodala še, kaj je moj namen, če itak nisem slišana, videna, karkoli naredim ni nič prav ali pa se vse podre?
Zakaj smo na tem svetu? Zato, da se učimo in zato, da učimo tudi druge. Na svetu smo zato, da občutimo kdo smo v resnici mi in kaj so naši talenti, darovi. Kaj je tisto v čemer jaz res uživam? Kaj je tisto, kar me veseli? Kaj so moje lastnosti? In ko to ugotovimo, to dajemo naprej, tistim, ki to potrebujejo in si tega želijo naučiti.
Vendar na poti učenja velikokrat naletimo na oviro. Naša prepričanja (seveda z dobro vero, da pomagamo) želimo vsiliti nekomu drugemu, ki pa tisti trenutek mogoče ni pripravljen tega slišati ali sprejeti. Pozabljamo, da v čemer uživamo mi sami, ni nujno, da bodo v tem uživali tudi drugi in velikokrat od njih pričakujemo, da bodo to naredili za nas. In ker tega ne storijo, smo žalostni, jezni, ne čutimo se dovolj pomembne. Enako je obratno. Ko nekdo nekaj zahteva od nas in si tega ne želimo. Čutimo prisilo v nekaj kar ni v skladu z našo naravo in se začnemo upirati. In ker se velikokrat ne zavedamo unikatnosti vsakega posameznika in zaradi svojih ran iz otroštva ne zmoremo slišati, kaj nam v resnici oseba sporoča, se znajdemo v konfliktu. In takrat sledi vprašanje, zakaj sploh živim ?
Drage dušice, na svet prinesemo vsak svoj talent, vsak svoj dar. Nekateri vedo prej, nekateri kasneje kaj ta dar je. Lahko jih je več, lahko manj. Vendar, da ga uspemo slišati in živeti, moramo najprej raziskati in sprejeti kdo smo v resnici mi. Kako se odzivamo na dražljaje, česa res ne maramo in kako si ob tem postavimo mejo. Naučiti se moramo tudi, da je življenje cikel in da v enem obdobju smo bolj kreativni, domiselni , spet v drugem manj. Najbolj pomembno pa je, da slišimo sebe in svoje telo. Ko poznamo svoje telo, svoje občutke, potem lahko tudi lažje vidimo kaj nam gre dobro in kaj ne. Lahko vidimo - ali živimo svoje sanje ali ne.
Nekako namen življenja je živeti svoje sanje, slediti notranjemu vodstvu in svoje zadovoljstvo in lekcije ob tem deliti z drugimi. S tistimi, ki si to želijo izvedeti od nas. In največja lekcija življenja je biti TI in ne nekdo drug. Zato postajaj to kar si TI in ne nekdo, ki ga želi družba. S tem, ko postajaš ti TI, se tudi jasnost življenja in namen le tega odpre ...