Ste se kdaj ujeli v zanko, ko vas je znotraj vas resnično nekaj "morilo"? Ko ste se zavedali, da se zaradi tega vaša realnost lahko popolnoma spremeni... Ko zaradi tega lahko izgubite popolnoma vse, kar imate... In ko pridemo do točke, ko je strah tako velik, da enostavno ne zmoremo tega povedati...ker bi najraje izbrisali to svojo točko, jo potlačili, se delali kot da ne obstaja, vendar nekje globoko utripa kot lučka in ves čas opominja, da je tam...
Včasih se res znajdemo v situaciji, ki nam je grozljiva, strašljiva...že samo misel na to, da bi povedali na glas nas ubija... Pa včasih še celo poskušamo povedati, razlagamo ljudem okoli nas, pišemo na list papirja, vendar ne pomaga...ker ne povemo točno tistim, ki se jih to tiče. Iščemo izhode drugje, tlačimo in tlačimo globoko v sebi, za kratek čas pa si obliž na rano prilepimo s ''kvazi'' izražanjem. Ko nekako celo uspemo dotični osebi izraziti to kar nas mori, pa to storimo tako površno, tako plaho, da nam oseba ne verjame, ker povemo tako plaho, da še sami sebi ne verjamemo. Niti nočemo verjeti....
In včasih nas to pripelje do bolezni...dejansko naše tlačenje, zatiranje, ne-izražanje pripelje do fizičnih simptomov, ki se nikakor ne želijo zaustaviti. In lahko se znajdemo v začaranem krogu, v vrtincu strahov, ki se z izzivom bolezni samo še ojačajo...
Vendar izhod je takoj za vogalom...sprejeti svoj notranji glas, svojo globino, sprejeti svojo točko in jo jasno in odločno izraziti, kljub temu, da se lahko poruši ves svet okoli nas....in lahko tudi se, lahko pa tudi ne... ker tako mora biti prav
Ker samo naša duša ve, kaj je tista pot, ki je primerna za nas. In včasih je peklensko...ampak ko se IZRAZIMO, se zgodi tudi transformacija...in takrat lahko sprejmeš...sprejmeš, da je vse točno tako kot mora biti in znotraj našega telesa nastopi mir :)