Huh tale je pa zame osebno kar zalogaj. In verjamem, da še za marsikoga. Kaj je pravzaprav strah? Strah je čustvo, katerega namen je človeka ohraniti živega. Je neke vrste nagon za preživetje. Strah nam po žilah požene adrenalin in v tistem trenutku dobimo moč bega ali večje moči za boj. Torej prvotni namen je preživetje v nevarni situaciji.
Pa se vrnimo zopet malce v otroštvo...."pazi, da ne boš padel/a..", "če boš šeenkrat to naredil/a, boš dobil/a po riti", "obleci se, ker drugače boš zbolel", pazi pazi pazi.... kričanje, grožnje, udarci...znano? Česa se pravzaprav bojimo? Smrti ali bolečine? Mogoče obojega?
Kot sem že omenila je strah neke vrste obramba pred življensko nevarnimi situacijami. Vendar v življenju se velikokrat srečamo z bolečino in različnimi izkušnjami, za katere si ne želimo, da bi se ponovile. In takrat nastopi strah pred bolečino in izgubo. Vendar ta strah je največkrat posledica uma. Največkrat strah sproži slika, ki si jo zaradi določene izkušnje iz otroštva ali preteklosti ustvarimo v glavi. Naši možgani, zaradi podobne situacije zaznajo nevarnost in začnejo vrteti "film" in prizore, ki so se zgodili ali smo jih nekje videli. Po žilah se ponovno pretaka adrenalin in pripravljeni smo na beg (ne upamo si nečesa novega sprejeti, stopiti korak naprej v življenju, "okamenimo"...) ali boj (jeza, agresija, vse mora biti pod kontrolo...). Ker pa situacija običajno ni življensko ogrožajoča, ta adrenalin v telesu ostaja predolgo in lahko vodi tudi v panične napade, kar pa je za telo seveda zelo obremenjujoče.
Kako si lahko pomagamo? Ker smo v otroštvu velikokrat bili ustrahovani, nam je strah v veliki večini izjemno težko čustvo. Ker se s strahom odzovemo podzavestno na podlagi izkušenj, tudi zelo težko strah zavestno prekinemo. * Prvi korak je ta, da zmoremo strah najprej ozavestiti. Da zmoremo opaziti, da nas je v tistem trenutku strah. To lahko treniramo s treningi fokusa in treningi čutenja lastnega telesa. * Ključno je, da strah prepoznamo in da se v tistem hipu zavestno odločimo preusmeriti tok misli. Da se zavemo, da se vsa slika dogaja samo v naši glavi in da realna slika ni taka, kot nam sporoča tisti trenutek naš um. * Poskušamo svojo pozornost usmeriti v dihanje. Opazujemo svoj vdih in izdih in ga poskušamo podaljšati, kajti ko nas je strah dihamo hitreje. * Izrazimo se, povejmo sebi ali drugemu( če nam oseba lahko nudi občutek varnosti), da nas je strah. Povemo na glas česa nas je strah. Da se lahko slišimo. Opišemo točno tisto situacijo, ki se nam vrti v glavi. * Tudi strahu lahko damo podobo in se fokusiramo kako sprejmemo in slišimo to podobo, jo objamemo in stisnemo k sebi. Smo nežni do podobe, ji povemo, da jo slišimo, da slišimo sebe, da nas je strah. Dovolimo si sprejeti in čutiti svoj strah. * Lahko si pomagamo tudi z dotikom določenega dela telesa - tapkanje, božanje, objem, stiskanjem žogice, dihalnimi tehnikami... * torej ključ je v tem, da izstopimo iz podzavestnih odzivov, zavestno umirjamo telo in fokus pripeljemo v čutenje telesa, izražanje, sprejemanje in dihanje. Potem tudi lažje vidimo kako resna je situacija.
Torej strah je čustvo, ki nas lahko zelo hitro preplavi in nadvladuje. Naša naloga pa je, da izmojstrimo svoj fokus čutenja in ga zavestno umirimo in obvladujemo. Ker tudi, ko gre za preživetje rabimo fokus in ne panike. Adrenalin pa tako lahko v življensko nevarni situaciji uporabimo za preživetje