Včasih nas življenje in naše trmasto neposlušanje svojega telesa in potreb vseeno pripelje do dna. Do stanja, ko naše telo enostavno reče dovolj. Takrat smo kot cunja, ki se vleče naokrog, vsak kriv prst nam povzroči izbruh besa in joka, smo na čustvenem vrtiljaku in še sami zase več ne vemo kaj bi počeli s seboj. Vse nam gre na živce, vsi nekaj zahtevajo od nas....pa neplačani računi,pa še služba bi še in še...in kar ni konca....in potem telo reče dovolj...izgleda nekako tako, kot bi padel v vrtiljak in že samo dvig roke predstavlja tako težo, kot bi nosil/a tono na sebi. Kaj pa zdaj ? Toliko je še za postoriti, jaz pa ne morem več...
In takrat se največkrat pojavi še obsojanje samega sebe. Kot npr: kaj mi je tega treba ; kako sem lahko bila tako neumna ; zakaj se nisem že prej ustavil/a, zdaj pa še druge obremenjujem...itd. mislim, da vsak lahko še kakšno svojo besedo in stavek doda k tem...
Draga dušica...polagam ti na srce, da ko pride tako daleč, daj izklopi to obsojanje svojega uma. Ta padec je priložnost, da v svojem življenju nekaj spremeniš. To je trenutek, ko te življenje ustavi, zato da se ponovno najdeš, zato da ponovno najdeš pot k sebi in ne hiti pri tem...postavi si raje vprašanje, KAJ TA TRENUTEK MOJE TELO IN MOJA DUŠA POTREBUJE ? Česa si ta trenutek želim ?
Mogoče je to samo pogled skozi okno in poslušanje ptičkov. Poskusi s tem, poskusi poslušati življenje, ki se dogaja okoli tebe. Je čisto vse tako "črno"? Poskusi samo ležati, spati cel dan, si narediti svoj najboljši sok, si privoščiti sladoled, prositi koga, da čuva tvoje otroke. Poskusi povedati na glas, kar te boli, nekomu, ki mu zaupaš ali pa samemu sebi. Naredi nekaj drugače kot običajno, naredi tisto, kar ti duša narekuje.
In za vse to si vzemi čas. Dovoli si napolniti do vrha svoje baterije. Ne hiti ob tem, ampak si samo daj čas in gorivo za svoj nov vzpon in pot k sebi. Brez slabe vesti :)
Comments