Danes sem v pogovoru s svojo stranko začutila v telesu napetost, pritisnila je na ravno pravi gumbek in v meni so se zelo na hitro odvila čustva jeze, negotovosti, strahu, nepomembnosti pa mogoče še kaj. In ujela sem ta trenutek, ko sem že hotela reagirati, ko sem že hotela braniti sebe in svoj ego, pa sem se ustavila. Z zavedanjem, da se je v meni sprožil gumbek...gumbek rane. Opala...tole je pa moje, sem si rekla.
Zakaj se je to sedaj sprožilo v meni? Zakaj se počutim negotovo in z vsemi temi občutki? Ali je to moja resnica, če oseba tako misli? Je to res v skladu z mojim prepričanjem? Je to res slabo, če druga oseba misli drugače?
Wau...in sama sebi sem lahko odgovorila...ne to ni moja resnica, moja resnica je drugačna in jaz čutim, da je ZAME prav tako, kot sama čutim in ni pomembno kaj druga oseba meni o tem. Če ima oseba drugačno mnenje ni zato nič narobe z menoj , le pogleda sta drugačna in različna. In jaz sem ok s tem. Ne rabim se branit, ne rabim podajat svojih prepričanj, lahko sem še naprej to kar sem. JAZ
In lahko greš v svet z zavedanjem, da čisto vsak neprijeten občutek, ki se sproži v nas, je samo priložnost, da se ustavimo, pogledamo vase in ga obrnemo v svojo osebno rast. Je kot opomnik, kaj se mora znotraj našega telesa še "pozdraviti".
コメント