Z vami bi rada delila eno res zanimivo spoznanje, kako sta zatrta domišljija v otroštvu in neizpolnjena igra s starši povezani z video igricami.
Zakaj se naši otroci, pa tudi odrasli pravzaprav zatečejo v video igre ? Zakaj to lahko vodi celo v odvisnost ?
Tako čisto iskreno me je zanimalo, zakaj nekateri ure in ure preživijo za računalnikom in igrajo video igrice. Kaj jim to pomeni ? In po pogovoru z meni ljubo osebo, sem dobila zares širši pogled nad vso situacijo. To kar mi je ta oseba povedala, mi je zares odprlo oči in upam, da bo pomagalo še komu.
Ko smo bili še otroci, smo imeli veliko domišljije, veliko fantazij in vizij o raznih vitezih, zmajih, princeskah, fantje so se radi igrali bojevanja itd. Včasih je bilo te igre res veliko ( tako s starši kot tudi zunaj z vrstniki. Naša potreba po našem fantaziranju in domišljiji je bila zadovoljena ). In naša domišljija, če smo jo lahko razvijali v otroštvu, nam je potem lahko v življenju pomagala pri kreiranju svojih idej v službi, domu, svojih sanjah in prosta domišljija tudi vodi k uresničitvi naših sanj.
Ampak vmes se je na neki točki nekaj zataknilo. Naši starši zaradi služb in obveznosti niso več namenjali toliko pozornosti nam otrokom in naši domišljiji, tudi druženja otrok na prostem ni več toliko in naša potreba po fantaziranju in domišljiji, na neki točki ni več dobila pozornosti. Kot otroci smo bili zatrti, da naj nehamo fantazirat in sanjat. Da življenje niso fantazije in sanje. In to se dogaja še vedno. Tudi sami včasih svojim otrokom ne nudimo več toliko igre skozi njihovo fantazijo. In to zatira našo kreativnost povsod v življenju. Če ne smem sanjat, kar si zamislim, potem tudi ne morem kreirati svoje željene realnosti, ker v nekem kotu podzavesti tiči prepričanje, da je to bedarija, da tega nismo vredni itd...
Tukaj pa nastopijo video igrice. Tam se lahko potopimo v svet kreacije, domišljije in nihče nam ne teži kako kaj ustvarjamo. Imamo prosto pot in domišljijo kako bomo kaj v dani situaciji skreirali. Imamo video igro, ki nam zadovolji igro, ki jo ne dobimo v realnosti. In tako pademo v video igre, ki nam lepijo obliž po stiku in pozornosti iz realnosti. In ker v realnosti tega ne dobimo, se ta obliž odlepi vedno znova in vedno znova je rešitev v video igrici.
Da povem bolj po domače na primeru :
Moj otrok si je želel igre z avtomobilčki, kako dirka z njimi in tudi čisto fantovske igre streljanja. Meni se v nekem trenutku ni več dalo igrati z avtomobilčki vsak dan, za streljanje pa nekako nikoli nisem imela interesa, ker nikoli nisem videla smisla v tej igri. In zanimivo mi je to, da si moj otrok kot video igro najrajši izbere ravno dirkanje z avtomobili in streljanje s tanki ( tista stara igra, ki je podobna wormsom ). In nikoli mi ni bilo jasno zakaj pa mu video igre s sestavljanjem, računanjem itd niso bile toliko zanimive ( ker smo se to vedno igrali ). In ko sem to spoznala, sem ga sama povabila k igri z avti in streljanju.
Rezultat : Verjetno ne rabim razlagat, da mi ni bilo treba reči 2x, da odloži tablico z video igricami, ker je bila stvar v živo veliko bolj zanimiva.
Naj pogled na video igre postane še drugačen zorni kot...
Comments