Draga dušica, prosim zapomni si tale stavek : NI TI TREBA NAREDITI VSEGA TA TRENUTEK IN VSE NAENKRAT! Prosim ponavljaj si ta stavek. Ne bo konec sveta, če nečesa ne narediš ravno ta trenutek.
Danes, sem hvaležna za trening moje čuječnosti in trening opazovanja lastnega telesa in odzivov. Namreč sama sem v svoji žilici ideje in navdušenju nad ustvarjanjem lahko zelo kruta do sebe, brez, da se tega sploh zavedam. To je tisti občutek, ko dobiš neko idejo in vse želiš čim prej udejanjiti in dati v prakso, ker se ti zdi tolk fajn. Ampak včasih kakšen projekt dejansko zahteva čas, zorenje in rast ob vsem tem, mi pa po navadi želimo vse izpeljati takoj in v enem samem kosu, kar pa je lahko za telo obremenjujoče.
To je tudi tisti občutek, ko se nameniš pospraviti stanovanje in potem se lotiš čiščenja in naenkrat vidiš celo stanovanje po kotičkih, kje vse še ni pospravljeno in očiščeno. In se lotiš ene sobe in druge in tretje, pa potem vidiš še okna in prah in stvari, ki jih ne potrebuješ več in vsakič se pojavi še kakšna stvar, ki se mora narediti, ker je vse treba narediti naenkrat. Tisti dan, ki je bil namenjen prvotno nekako počitku , cel dan spremeniš v dan za pospravljanje in čiščenje. Poznano? In po navadi se na koncu dneva zgodi to, da dobesedno od utrujenosti padeš v posteljo. Pa je šel počitek na počitnice .
Enako je lahko tudi v službi. Lotiš se projekta in vse je treba narediti čim preje, isti dan, ker drugače imamo občutek , da nam bo kar nekam vse ušlo? No, pa ti lahko povem, da ne bo ušlo nikamor. Če je ideja dovolj zrela in namenjena temu, da se izpelje, se bo tudi izpeljala. Lahko danes, lahko jutri, lahko čez en mesec. In nič ni narobe s tem. Včasih si s časovno omejitvijo delamo preglavice in stres v telesu.
Kaj pa se ob vsem tem dogaja v telesu? Prepričana sem, da ko se lotimo vse narediti naenkrat in v enem kosu in to delamo včasih dan na dan, vmes začutimo mogoče kakšno bolečino na določenem predelu telesa, začnemo zehati, postajamo utrujeni in nestrpni do okolice, lahko imamo celo izbruhe jeze, obupa in žalosti in še marsikaj. Danes, ko sem sama delala svoj projekt na računalniku, so me začele peči oči in vedno bolj megleno je vse skupaj postajalo. Moj vrat je počasi začel postajati bolj trd in okoren, začela sem se presedati na stolu in iskati bolj udoben položaj. Hopla.. pa sem se ujela. Moje telo je začelo opozarjati, da je dovolj za danes. Da ne zmore več. No pa sem vseeno trmasto še malo poskušala in hecno je bilo še to, da so začeli tudi škratki skakati pod moje prste in po svoje premetavati črke. Hvala bogu za avtomatska opozorila o napačno napisanih besedah. Ampak bilo je dovolj. Četudi mi je bilo to spoznanje malo boleče, ker jaz bi pač rada vse naredila takoj, moje telo pravi ustavi se. In prav je, da začnemo poslušati svoje telo.
Če vsak dan delamo stvari preko sebe in ne slišimo kaj nam telo sporoča in signalizira, se bomo kmalu ujeli v past izčrpanosti. Kmalu se bomo začeli zbujati utrujeni, naš spanec ne bo dovolj kvaliteten, naše psihično stanje bo začelo popuščati (vedno bolj bomo razdraženi, pojavljati se bodo začeli strahovi in skrbi), naša volja do gibanja in druženja bo vse manjša, sledi tudi padec imunskega sistema in ta daam, ker ne gre drugače nas poruši bolezensko stanje. Ampak ali nas res mora prikleniti na posteljo ravno to? Pa še takrat se velikokrat poslužujemo različnih tablet, da bo ja čim preje minilo in bomo svoje telo zopet postavili na vsakodnevni maraton
Zato, draga dušica, opazuj svoje telo, opazuj signale, ki ti jih sporoča in se poslušaj in upoštevaj. Največkrat je izvor vsega ravno v tem, da si preobremenjen/a.